V februarju je potekal dijaški pesniški natečaj Makse Samsa, ki ga je ob slovenskem kulturnem prazniku razpisala Gimnazija Ilirska Bistrica. Oddana besedila je pregledala in o zmagovalni pesmi odločila štiričlanska strokovna komisija v sestavi: Katja Koren Valenčič, prof. slov., Tadeja Logar, prof. slov., Tamara Rojc, prof. slov., in Teja Logar Morano, pesnica in prof. ume.
Zmagovalna pesem letošnjega natečaja je pesem z naslovom Konstanta avtorice Ane Velenik, dijakinje 3. letnika gimnazije. Ana si je z zmagovalno pesmijo zagotovila sodelovanje na vseslovenskem natečaju “Mala Veronika”.
Č E S T I T K E !
Strokovna komisija
Konstanta
Tišina. Najljubša glasba.
Pravzaprav edina glasba
življenja. V tišini so čuti
naostreni kot hladen
kovinski nož. Odzvanjajoče
bitje srca iz sekunde v
sekundo, minute v minuto.
Na trenutke pospešeno, na
trenutke umirjeno,
vzporedno s plitkim
dihanjem. Bogat občutek
počasnega polnjenja pljuč s
svežim kisikom. Atomi le-
tega polnijo vsako calico
bitja. Z vsakim izdihom je
občutek telesa lažji,
lahkotnejši. Žgečkanje ostre
svetlobe, ki išče pot na
plano izza oblakov v kotičku
očesa. Žarek se počasi
pomika proti zenici in
zamegli pogled na prostrano
pokrajino obdano z
rožnatim cvetjem. Hlad
mrzlega kamna pod golimi
nogami se povzpenja od
blazinic prstov, skozi mlečno
bele kosti. Upočasni se šele
v napol odprti dlani,
dokončno se ustavi v
konicah prstov na roki. Ti
rišejo pot v obliki majhnih
krogov in za seboj puščajo
komaj vidno sled naježene
kože. V ustih je zaspal okus
Pomladi, ki je že davno
odšla, za sabo pa pustila
ozko stezico cvetic. Vsaka se
bori in si utira svojo pot
proti vročemu poletnemu Soncu.
Po zraku že stotič potujejo vibracije poznane, nežne pesmi. Izvirajo iz zatemnjene sobice v drugem nadstropju, ki je prepojena z neslišno glasbo. Star klavir nemo poje, ko se mehki prsti sprehajajo po že obrabljenih in onemoglih tipkah. Bela, črna, bela, črna … Vsak dotik je zapisan v črtovju, v katerem je razmetano tisočero not. Ob dotiku drhtečih strun kri ogreje vsak kotiček telesa in neskončna glasba zapolni brezmejen prostor v mislih. Vse to je tišina. Konstanta bežečega vlaka življenja, ki neusmiljeno drvi mimo postaj – tišina …
Ana Velenik, 3. A/IB
(Število obiskov: 68)
