Select Page

Logo_European_Parliament_300

Dokler družbeni sistem zagotavlja večini članov družbe dostojno življenje, se o mehanizmih njegovega delovanja večina le redko sprašuje. Težave pa nastopijo, ko pride do konflikta različnih družbenih skupin, ki nastopajo vsaka s svojimi interesi, vplivi in močjo. Tedaj postanejo šibkejši žrtve močnejših, ne glede na svojo številčnost, produktivnost in formalnopravni položaj.

Zmotili bi se, če bi Pinochetov Čile ali Veliko Britanijo Margaret Thacher označili za najbolj brutalen eksperiment v zgodovini neoliberalizma. Prav EU, ki temelji na dogmatizmu, razvitem iz ameriškega kapitalizma in obogatenem z raznimi kvazinauki neuspehov realsocializma, je šla pri osvobajanju prostega trga v marsikaterem pogledu celo dlje od ZDA.

In tu je ključ za razumevanje evroskepticizma skrajne desnice in stare levice, iz argumentov katerega vsebinsko izhaja tudi dandanašnji, vseslovenski, vseevropski, vsesplošni upor proti finančno-gospodarskim elitam.

Čudovita demokratična shema volitev evropskih poslancev vsakih 5 let namreč prikriva dejansko delovanje vzvodov oblasti, ki upravlja z našimi življenji. Ta ni izbrana demokratično na volitvah, ampak se je v vrh finančnih kartelov in multinacionalnih korporacij prebila s skrajnim pohlepom, ki je v darvinistično urejenem režimu edina »božja zapoved«. Te skupine naj ne bi imele izvršne oblasti, a odločajo ne le o poklicni uspešnosti armade zaposlenih, temveč tudi o cenah pomembnih storitev in temeljnih resursov (npr. predvidena privatizacija sistema oskrbe s pitno vodo).

Ključni razlog za nezaupanje evropskim institucijam je torej, rečeno z besedami Asbjørna Wahla, njihovo zagovarjanje interesov finančnega kapitala pred interesi človeka. Takšna politika neoliberalizma, h kateri stremijo ideologi EU, temelji na nizki stopnji obdavčitve premožnejših, privatizaciji in internacionalizaciji.

Šolski primer, na katerem omenjeno politiko pojasnjuje npr. film Catastroika, je upravljanje z resursi. Šablonski postopek se prične s privatizacijo, pri kateri prevzamejo upravljanje vodnih, energetskih virov in ostalih gospodarskih elementov tuji, bolje izobraženi kadri. Ti storitve podražijo, kakovost izvajanja pa praviloma pade. Podjetja naposled prevzamejo multinacionalke ali pa multinacionalke, po tem ko so jih privedli do roba propada, odkupijo podjetja pod njihovo realno vrednostjo in prevzamejo njihov tržni delež.

Nezaupanje izhaja tudi iz mednarodnega delovanja EU. Glavnina dobička, ustvarjenega na zgoraj opisani način, se praviloma steka v razvitejši del EU, kjer so stacionirane banke z največ lahko dostopnega kapitala. Tega v obliki radodarnih kreditov, deloma v navezavi z organizacijami tipa Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka, vlagajo v manj razvite države, kjer na razpisih nemalokrat prevladajo omenjena podjetja iz razvitejših držav, kar pomeni da posojeni denar države posojilojemalke de facto niti vidijo ne. Poleg tega tuja podjetja lokalne delovne sile v glavnem ne zaposlujejo, ampak pripeljejo v države gostiteljice svojo delovno silo. Manj razvite države tako postajajo del vedno večjega »tretjega sveta«.

Največjo tovrstno priložnost bi ustvarila eventualna vojna, ki bi pustila za seboj opustošenje, katerega bi izkoristili zahodnoevropski giganti in prevzeli velike infrastrukturne posle – predvsem v prometnem sektorju, pa tudi sektorjih kot so kulturni, izobraževalni, energetski ali/in sektor informacijske in komunikacijske tehnologije –, ki prinašajo neznanske dobičke. Vse to dogajanje lahko spremljamo v sedanji, povojni Libiji.

Države, ki sprejmejo denarno pomoč, so prisiljene sprejeti tudi večji vpliv držav posojilodajalk v notranji politiki, kar velik del prebivalstva držav prejemnic pomoči interpretira kot »severnjaško« diktiranje notranje politike, ki povzroča sovraštvo do posojilodajalcev, prebivalstvo držav posojilodajalk pa to isto dejstvo interpretira kot dobrodušno pomoč in prej kot ne breme. Da bi (zaradi nestabilnosti vse dražja) posojila lahko odplačale, so države v težavah tako prisiljene v privatizacijo državnih podjetij, odpuščanja, višanje davkov in nižanje socialnih transferjev. Žrtev globalnih japijevskih igric postane delavski razred, čigar nezaupanje v institucije EU se zaradi vse višje osveščenosti le stopnjuje, kar lahko ekonomsko-politično strukturo EU privede do razkroja.

Način dviga zaupanja v institucije EU se nam vsiljuje sam od sebe in rešitev ekonomsko-politične strukture EU je jasna, preprosta in brez prikritih pasti. Prihodnje generacije bodo ocenjevale naš boj za svobodno ureditev po večno veljavnem kriteriju – participaciji ljudstva pri upravljanju ekonomsko-politične skupnosti. Dobršno mero volje je ljudstvo že pokazalo z aktivizmom v času recesije, hkrati pa opozorilo na nezadostne možnosti svojega vplivanja na, ne le politiko, temveč zlasti na prej omenjeno ekonomsko področje gospodarstva in financ. Poskus kakršnekoli regulacije teh resorjev v okviru prostega trga se zdi skrajno otežen, če že ne nemogoč. Da gre rešitev iskati v smeri nacionalizacije potrjujeta primera Irske in Islandije. Ti državi, ki sta se odločili za ukrepe, nasprotne predlogom najglasnejših ekonomistov, sta imeli nedvomno boljše izhodišče za soočanje s krizo od sredozemskih držav in sta tudi danes v bistveno boljšem ekonomskem položaju.

Iskanje nekonvencionalnih izhodov iz ekonomske, politične in konec koncev tudi moralne krize, upoštevaje interese in pobude državljanov, je najlažja in najmanj agresivna pot do dviga zaupanja in s tem legitimacije oblasti evropske nadnacionalne skupnosti narodov in njenih institucij.

Svit Laris, 4. A


(Število obiskov: 11)