Select Page

Gim_IB_barvna

Mentor: Gorazd Brne, univ. dipl. fil. in prof. soc.
Avtorica: Ana Mikuletič, 3. A

Sociološki esej v okviru razpisa Slovenskega sociološkega društvo ob 50. obletnici delovanja za najboljši srednješolski sociološki esej

RESNIČNOSTNI ŠOVI OSMIŠLJUJEJO ŽIVLJENJE SODOBNEGA ČLOVEKA

Danes v času osamljenosti – ko skoraj nihče več niti ne ve, kdo je, zakaj je in kaj naj počne, oziroma, kot bi rekel avstrijski psihiater Viktor Frankl, ko človeka muči globok občutek nesmiselnosti, kateremu se pridružuje še občutek praznote (Frankl, 2005), televizija s svojim programom daje možnost navidezne zapolnitve te nesmiselnosti in praznine. Štiriindvajset ur na dan nudi različne programe, ki jih sodobni človek »svobodno« izbira glede na lastne želje in potrebe. In ker je tudi televizija v tem nenehnem iskanju ponudbe in ne ve več, kaj bi lahko še ponudila temu »praznemu« človeku, je vzela idejo Georga Orwella in pogled »Velikega brata« začela prikazovati v svojih oddajah, tako imenovanih resničnostnih šovih.

Resničnostni šovi so prejkone nekoristne oddaje, ki nas odvračajo od stvari, ki jih je pomembneje spoznati, videti, početi (Razac, 2007). Neverjetno kolikšno gledanost dosegajo le s tem, ko sočloveka prikazujejo noč in dan pri svojih vsakdanjih opravilih. Kaj žene gledalce, da gledajo resničnostne šove? Morda iščejo pomanjkljivosti pri drugih, da bi svoje prikrili in se zato počutili bolje? Akterji teh šovov v želji po pet minutni slavi ali morebitni nagradi so pripravljeni postaviti svoje življenjske navade na ogled množici »praznih« gledalcev in jim dovoliti, da opazujejo, ocenjujejo, kritizirajo in celo napovedujejo njihovo prihodnost. Nekateri kritiki jih primerjajo celo z živalmi, ki se dajo zapreti v kletke kot v živalskem vrtu, da jih zvedavo opazujejo množice gledalcev (Razac, 2007). Gledalci na drugi strani na nek način postanejo bogovi z nadnaravnimi zmožnostmi, saj odločajo o tem, kdo ostane v oddaji in kdo mora domov. Morebiti gledalci s tem, ko jim je dana pravica in možnost odločanja o usodi drugih, kompenzirajo lastno nemoč in nemožnost odločanja o svojem lastnem življenju, v katero je ujet navidezno svoboden človek sodobne družbe. Ta pravica in možnost odločanja o usodi drugih daje lažen občutek moči, vpliva in nadzora nad lastnim družbenim habitusom.

Gledalec ob gledanju vsaj začasno čuti zadovoljstvo ob občutku varnosti, ki ga daje možnost odločanja. Nudenje tovrstnega zadovoljstva pa je bistvo resničnostnih šovov, ki jim s tem dviguje gledanost. Namreč gledanost je cilj producentov resničnostnih šovov v službi dobička, ki ga ustvarja oglaševalski denar. Ni naključje, da se resničnosti šovi vrtijo na komercialnih televizijah, ki so v zasebni lasti. In ravno dobiček je motiv slehernega početja kateregakoli tržnega subjekta, ki v kapitalistično urejenem gospodarskem sistemu sodobne družbe ponuja blago – v obliki izdelka ali storitve – drugemu tržnemu subjektu – potrošniku.

Televizijske oddaje postanejo del identitete sodobnega človeka. In kot pravi Razac se »tisti, ki gleda, ujame v igro in je v skušnjavi, da bi posnemal to igrano resničnost« (Razac, 2007, 22). Za akterje oddaj pa je to predstava, v kateri so prisiljeni igrati sebe, in v tej vlogi nezavedno igrajo še vlogo osebe, ki bo všeč gledalcem. Tako nastane »križano bitje, ki ni ne izmišljeno ne resnično, temveč dovolj resnično, da prepriča, in dovolj izmišljeno, da zapelje« (Razac 2007, 124). In ker je tudi prikazovanje šibkosti akterjev ena izmed značilnosti resničnostnih šovov, postanejo »akterji« lutke v rokah producentov. Ti pa najraje prikazujejo izseke, ki sramotijo akterje, in iščejo prizore, ki vključujejo intimnosti, saj s tem dvigujejo gledanost. Več gledalcev pa, kot rečeno, pomeni večji dobiček. Gledalci postajajo pravi uživaški voajerji in akterji oddaje, ki s svojim neposrednim sodelovanjem, to je glasovanjem, prispevajo svoj delež k tej navidezni in zrežirani resničnosti. Nezmožni so se upreti skušnjavi sodelovati v igri, v katero so vstopili. In zakaj bi sploh se? Ta igra jim nudi vsaj začasno zadovoljstvo, omogoča jim, da postanejo vplivni in pomembni subjekti, ki odločajo o usodi drugih. Hkrati pa nezavedno in nekritično sprejemajo vrednote in navade akterjev ter se na ta način identificirajo z njimi.

Televizija je vstopila v središče življenja sodobnega človeku. Navidezno osmišljuje življenje sodobnega človeka, kar se še posebej kaže v primeru resničnostnih šovov, ki negativno vplivajo na telo, duha, značaj in vedenje posameznika ter hkrati – naj si bo na strani akterjev ali na strani gledalcev – razgaljajo praznino in pomanjkanje smisla sodobnega človeka. Ta človek postaja bolj ali manj pasivni »akter«, ki je ujet v resničnostni šov sodobne družbe. Ekran – bodisi televizijski bodisi ekran mobilnega telefona, tablice, računalnika ipd. – postaja sredstvo Velikega brata, nadzora družbe, ki nas spremlja ne samo v dnevni sobi, ampak zdaj že na vsakem koraku. Tako se tudi na račun resničnostnih šovov odpovedujemo odgovornosti in s tem avtonomnosti, ki je bila s svobodno voljo človeku položena v zibelko. Zaradi česa že? Zaradi trenutnega zadovoljstva, ki ga daje lažni občutek varnosti – po kateri sicer hrepeni vsako živo bitje –, ko pritiskamo na gumbe daljinca, računalnika, mobilnega telefona in kar je še podobnih tehnoloških naprav.


Literatura:

  1. Frankl, V. E. (2005): Človek pred vprašanjem o smislu. Ljubljana: Pasadena.
  2. Luthar, B. (1992): Čas televizije. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
  3. Razac, O. (2007): Ekran in živalski vrt. Ljubljana: Maska.